Moja zgodba - Pot do razvestlitve

Moja zgodba - Pot do razvestlitve

Bila sem še majhna deklica, ko so me starši vzeli s seboj na koline in kot sem nekoč nekomu dejala kako hvaležna sem, da je usoda tako želela in tisti dan nista našla varstva zame.

Spomnim se, kako sem tekla s mojim bratrancem, ki mi je bil hkrati najboljši prijatelj, uživala svojo mladost in nič hudega sluteč tekla po dvorišču za katerega niti vedela nisem, da mi bo spremenilo moj pogled na svet. Takrat sem štela natanko tri leta.

Tečem pod širnim nebom, tako svobodna, srečna. Saj imam to pravico- občutiti topel poletni zrak, videti nebo, imeti prijatelje. Bratranec mi je bil ravno za petami med lovljenjem. Saj vsi veste kako srečni smo otroci bili ko smo lahko skozi igro izkoristili naš potencial za tek. Na kar stojim pred ogromnimi zaprtimi, lesenimi vrati. Brez premisleka jih radovedna kot sem bila odprem. In kaj vidim? Vidim kri. Vsepovsod. In prizor, ki se mi je zasidral v spomin tako močno, da se še sedaj spomnim kot bi bilo včeraj? Glava, sveže ubite-nemočne živali leži na tleh. Žival na mizi, je umrla, zaradi nas. Kri curja iz telesa živali, ki še ni štela moje starosti. Ko sem jaz komaj pričela živeti, se je življenje nekoga drugega brutalno končalo.

Kot otrok sem bila žrtev prepričanj, ki so mi jih vcepile starejše generacije. Kot mnogi moji vrstniki tudi sama nisem imela IZBIRE odločati kaj bo na mojem krožniku. Starejše generacije namreč iz tradicije v tradicijo prenašajo svoja prepričanja tako, da otrok ne more sam izbirati in kreirati svojega pogleda na stvar. Od začetka so mi govorili "Meso je zdravo " " Jej, da boš močna saj ima beljakovine" Niso mi pa povedali od kod prihaja, da so vse potrebne beljakovine lahko tudi v rastlinski prehrani, niso mi dali izbire o samo odločanju, tudi ko sem že ubrala svojo pot-brezmesnega življenja, takoj vik in krik " Umrla boš, dobila boš osteoporozo, slabokrvna boš..." A smešno, da ravno zadnjo slabokrvnost, ki jo pomnim sem imela ko sem bila še "vsejedka" In smešno, da se mi je v vseh teh letih vegeterijanstva in sedaj že skoraj štiri letnega veganstva zdravje tako izboljšalo, da je že skoraj čudež. (O tem bo v intervjuju opisano kasneje)

Nisem se dala, šla sem svojo pot in se nisem pustila zavesti samo zaradi tega, ker je dandanes plačevanje nekomu, da zate ubije žival, katero se pač poje "normalno"

Človek je za moje pojme bil leta nabiralec, šele potem ko pogoji niso več bili "normalni" za rast rastlin, sadežev (ledena doba) je bil prisiljen ubijati živali in jesti njihovo meso.

Tudi včasih je vse to potekalo v mejah "normale" sedaj pa ima mesna industrija zares krvave roke.

Stvar je ušla izpod nadzora.

Spomnim se svojega prvega in drugega letnike srednje veterinarske šole v Mariboru.

Ko smo dijaki opravljali prakso v Mariboru na Pohorskem dvoru. Pohorski dvor je tipičen "mesni obrat"

Ko smo vstopili je zaudarjalo, a je bil vonj znosen. Bili so prostori posebaj namenjeni za različne vrste prašičev. Za plemenske svinje. tekače, odojke...

Nadeli smo si halje, pokrivala in ob vstopu v prostore poslušal veterinarko, nekdanjo inšpektorico VURSA, povsem brez težav govoriti o tem kako se prašičkom "MORA" odstraniti repe in MODA.

Kar VSELEJ poteka na živo, brez anestetika. Veterinarji so se dijakom lagali, da anestetik prašičke ubije.

Da pa se kastracija mora vršiti zato, ker meso od "merjasca" zaudarja po modih.

Verjetno ne rabim omenjati kaj sem izvedela. Pozanimala sem se pri slovenskem veterinarju in profesorici Ročenovič, ki je doštudirala zootehniko, pri Avstrijskim veterinarjih in izvedela, da se kastracija pri njih vrši VEDNO z anestetikom že leta. Avstrija je svetlobna leta pred nami)

V naravi prašiča je, da potrebuje zaposlitev, ker jim zobje venomer rastejo potrebujejo subjekte, igrače kjer si lahko "obrusijo" zobe. Prašiči na Pohorskem dvoru tega seveda niso bili deležni, zato so se mladički pogrizli med seboj, zobje so jih namreč boleli. Enako kot pasje mladičke ko jim rastejo stalni zobje.

Takšne so razmere na Slovenskih farmah, živali prenatrpane, brez prave svetlobe, nikoli imele osnovnih pravic.

Ves ta čas ko ima svinja mladičke je tako vklenjena z njimi. V tako imenovane "klešče" Da jih "ne potepta"

Noben pa nam ni povedal, da jih potepta ravno zato, ker se nima prostora premikati.

Kmet želi čim več dobiti od živali, denarja seveda, zato se mu ne splača povečati prostorov in narefiti optimalne življenjske pogoje za živali.

Fotografiranje ni bilo dovoljeno zato sem fotografije vzela iz interneta, VPISALA SEM POHORSKI DVOR:

VSE FOTOGRAFIJE SO LAST ŠTUDENTOV VETERINE IN SO POSNETE V SLVENIJI:

http://agri.bf.uni-lj.si/Enota/html/revija/sppIV/sppIV_5.pdf

VIR

V drugem letniku veterine smo dijaki odšli v SEVNIŠKO klavnico.

Ko so veterinarji z dijaki stali pred klavnico, so ravnokar

raztovarjali živali.O kakšnem mučenju ni bilo sledu. Le žival, ki je

čuteće bitje, je točno vedela kaj ji sledi. Zato so se bale. Ko so

dijaki z veterinarko odšli v klavnico, smo na avtobusu čakajoči

dijaki bili priča grozljivki. Živali se je začelo pretepati, brcati in uporabljati elektro šokerje, Celo na teličkih.

Nenadoma je pripeljal kombi, kterega zadnja vrata so bila odprta ven pa je molila glava od krave in s polovico telesa visela iz

avtomobila.

Žal smo bili nemočni in deležni psov in nestrinjanja nič hudega slutečih sodijakov, ki so se vrnili z besedami

" Kako vsi napihujejo, prav nič ni krutega"

Naj povem, da smo v klavnici bili najavljeni dni pred prihodom. Delavci so se lahko dodobra pripravili.

Na veterini sem bila priča še marsičemu.

Nekoč mi je so dijakinja povedala, da je opravljala prakso pri njenem stricu, ki je KMETIJSKI INŽENIR. Ta možakar se ni moral načuditi kako, da mu svinje umirajo on pa po tekočem traku prodaja okuženo meso, češ, da se stranke pritožujejo.

Povedala mi je, da je imel ves veterinarski pribor ( igle, epruvete, cepiva, brizgge) vržene v "dreku" v enakem prostoru, kot je živino moril. Na polici, nesterino in umazano. In da je na njene besede, da naj zrihta omaro v katero bo dal STERILNI in novi pribor rekel: "Daj ti, saj hodiš na veterino"

Vzeto, kopirano od zavoda KOKI:

Težko najdemo živo bitje, ki bi ga človek bolj izkoristil, dosledno zlorabil, spremenil in do konca uporabil za svoje potrebe, napredek in razvoj kot prašiča.  

Znanstveniki so prašiče uvrstili eno najbolj intiligentnih živali – takoj za opico, delfini in sloni so na 4. mestu.

Pri preučevanju njihovega obnašanja in raziskovanju sposobnosti reševanju problemov, so dognali, da je njihova raven primerljiva z razvojno stopnjo triletnega otroka.

Mnogo znanstvenikov verjame, da so sposobni tako imenovane teorije uma (theory of mind) – empatije – sposobnosti razumeti drugega in dojeti, da drugi imajo potrebe, namere, želje, ki se razlikujejo od njemu lastnih. Dokazano so občutljivi  na stisko drugega prašiča in nanjo odreagirajo. 

Veljajo za izemno radovedna bitja, ki so voljna raziskovati nove situacije in okolja brez zadržkov, svet pa sprejemajo z izjemnim navdušenjem in odprtostjo. 

So izjemno čiste živali, ki nikoli ne jedo ali spijo tam, kjer opraljajo potrebe. 

V odnosu do človeka so izjemno hitro učljivi, v starosti dveh tednov se že odzovejo na svoje ime. Sposobni so se naučiti različnih nalog in trikov (primeni palico), celo igranja video igric.  

Prašiči so izjemno socialne živali in med seboj neprestano komunicirajo z različnimi toni kruljenja in cvileža, dognati nam je uspelo najmanj 20 različnih načinov oglašanja, s katerimi drugim sporočajo informacije. Razvijajo kompleksne odnose tako s pripadniki svoje vrste in brez težav tudi s pripadniki drugih vrst – psi, kunci, ljudmi. Spijo drug zraven drugega. 

KDO SEM?

INTERVJU S ŠTUDENTKO LEA RUS:

Za začetek bi te prosila če mi zaupaš svojo starost, zaključeno izobrazbo (in kje se zdaj šolaš) pa koliko časa si že veganka

Stara sem 19 let ( 4.8. bom 20), imam zaključeni dve leti veterini iz katere sem se

izpisala ravno zaradi svojega veganstva, grozote, ki jih tam vidiš in moraš kot

veterinarski tehnik opravljati so nedopustne ( kastracija na živo, obisk klavnic,

umetno osemenjevanje, odnos naših profesorjev do živali, so dijakov) zato sem se

potem vpisala na srednjo trgovsko šolo v Mariboru, ki semjo prav kar zaključila.

Veganka sem pa skoraj štiri leta, (če bi lahko čas zavrtela nazaj, bi to postala prej,

pred tem, sem bila več kot 12 let "samo" vegetarijanka).

Od kod si pa izvedela za veganstvo? Kaj te je pripeljalo do tega, da si začela razmišljat o veganstvu? Kaj je bil tvoj glavni razlog?

Iskreno. Delno naša veterinarska praksa in delno facebook skupina "veganska

policija" ter druge skupine, kjer so mi odprli oči, da sem začela raziskovati, brati

članke o veganstvu, mesni/mlečni industriji, ogled dokumenarca earthlings-zemljani. in podobno.

Se pravi, bi bla etika in skrb za živali na prvem mestu?

Natanko tako. Seveda je če se odločimo za veganstvo še več prednosti kot : Veliko bolj

zdrav način življenja, manj krvožilnih bolezni, manj možnosti za nastanek raka vseh vrst,

preprečimo težave s holesterolom, diabetesom, osteoporozo ipd. Kot tudi skrb za okolje, saj

je živinoreja največji onesnaževalec okolja in še marsikaj. A na prvem mestu so zame in za

večino veganov ŽIVALI

slightsmile emotikon

Kaj pa si najprej spremenila? Si potrebovala za prehod na veganstvo daljši čas ali si se odločila 'čez noč' ?

Jaz sem ena tistih ljudi, ki gredo z glavo skozi zid za živali, kakor hitro zvem, da jim

jaz kot posameznik z nečim škodim, ali podpiram njihovo trpljenje, se odločim ta krog

prekiniti. Preden sem se odločila za veganstvo mi je bila problematika z mesno

industrijo že znana, zaradi vegetetarijanstva, zato vse kar sem morala storiti, je

povezati, da sta mesna in mlečna industrija tesno povezani, in mi zato ni bilo težko

reči želodcu "ne" ker navsezadnje če imaš nekoga rad, ti zanj ni težko nič narditi. Ima

pa veganska prehrana ogromno recepov, na ducate rastlinskih vrst mleka, veganskih pic, burgerjev, "klobas" sir za tiste, ki jim je prehod težak. No, meni ni bil

Kaj pa tvoje zdravje? Si sedaj bolj zaskrbljena ali manj? Ali sploh ne, ti mogoče vegnstvo pomeni kšno garancijo za zdravje, vitkost al kej podobnega?

Najprej sem umaknila vse kozmetične izdelke testirane na živalih, prenehala jesti jajce,

mlečne izdelke, krzna in usnja pa tako ali tako nisem nikoli nosila.(to se navezuje na

prejšnje vprašanje) Moje zdravje se je občutno izboljšalo. Ko sem še bila "vsejedka" sem

imela dignosticirano stenozo aortne zaklopke, s katero sem se rodila, več krat sem imela

pomanjkanje železa in kalcija v krvi. Stenoza aorte bi naj bila neozdravljiva, huda srčna

bolezen, pri 18 letih bi morala na operacijo, če ne bi lahko umrla. Na čudež vseh je le ta bolezen "izvenela", zanimivo,da ravno s prehodom iz vegeterijanskega načina na

veganskega. tudi težav s pomanjkanjem snovi v krvi od takrat ne pomnim. Veganski način

življenja vsekakor (če je izveden pravilno) zmanjšuje možnosti za nastanek ševilnih

bolezni,ko poješ meso se počuiš težkega, mnogi nujno potrebujejo počitek, s tem želim

povedati, da se počutiš "lažjega" s rastlinsko prehrano. Večina veganov prisega na čim manj predelano hrano, zato kupujejo oz. si samo gojijo ali kupujejo od znancev, polnovredno

rastlinsko prehrano, ob kateri ni nepotrebnih skrbi, da je le ta predelana. Glede vitkosti pa

tako, z vegansko hrano je vse to lažje izvesti, je pa pomembno, da se ne prenajedaš s soljo, sladkorjem in preveč ogljikovimi hidrati, če upoštevaš to, menim, da ker ni nezdravih masti,

maščobe, vegani lažje shujšajo.

Kaj pa odnosi z drugimi, se je tvoja empatija do ljudi kej zmanjšala, ali pa kako te

ostali tretirajo kot veganko, kašne odnose imaš zdaj s prjatelji, okolico?

Kot vegan si človek, ki ima visoko razvito empatijo do vseh živih bitij, to seveda vključuje

tudi ljudi. Jaz bi pomagala vsem če bi bilo to v moji moči. Moram pa priznati, da odkar

gledam širše (kot veganka) me je prizadelo marsikatero dejanje človeka, egoizem in

izgovori, nekateri celo uživajo ob znašanju na živali. Ko spredvidiš, da bi človek za denar

pogoltno storil prav vse, ko sem na praksi videla kako "visoko" izobraženi brez kančka

empatije na živo kastrirajo majhne pujske, ker je anestetik "predrag" kako kmetje in v

klavnicah, po Sloveniji ravnajo z živalmi, ki niso nič kaj več od stroja od katerega jemljemo

"dele" in črpamo mleko...Ob takih trenutkih se mi človeštvo res kratko malo zagabi.

Ampak če hočemo boljši svet moramo biti MI sprememba, od sovraštva pa žal ne moremo pričakovat uspeha. Prizadelo me je tudi to, da nikdar nisem vsiljevala svojega mnenja, pa so

se ljudje spravljali name, me izzivali, se zgražali češ " umrla boš, kako lahko to ješ, nimaš

vsega v glavi pošlihtano," do malo hujših zares vsiljevalnih dolgournih šolskih prepirov, kjer

so želeli dokazati svoj "point" le zato, ker je moj sendvič vseboval vse rastlinsko in nić

živalskega wink emotikon Ko sem potala malo močnejši karakter in sem se oborožila s vsem potrebnim

znanjem o veganstvu sem odprla marsikomu oči, prijateljem, znancem, sosedom, na

medmrežju, fantu, sorodnikom, za ljudi, ki niso pripravljeni pogledat meter naprej od svojega krožnika, pa ne zapravljam sape.

PES MOJ PRIJATELJ - KOLUMNA REJNE ŽIVALI PREZRTE IN IZKORIŠČENE

članek:http://www.pesmojprijatelj.si/clanek/barbarina-kolumna-rejne-zivali-izkoriscane-in-prezrte